Dr. Ajay Mathur, generalni direktor Inštituta za energijo in vire (TERI),
Prijatelji,
Dobro jutro vsem. Velik privilegij je, da sem bil povabljen k vodenju tako pomembnega dogodka v letnem koledarju Inštituta za energijo in vire (TERI) - 19. spominskega predavanja, posvečenega Darbariju Sethu. Ministrstvo za zunanje zadeve ima močne partnerske povezave z inštitutom TERI, s katerim tesno sodeluje na ključnih področjih javne politike. Še posebej me veseli, da sodelujem na dogodku, ki prepoznava Darbarija Setha, za katerega bi lahko rekli, da je eden od ljudi, ki so pripomogli k izgradnji sodobne Indije. Seveda je edino primerno, da v njegovo čast predava nihče drug kot Antonio Gutteres, generalni sekretar Združenih narodov.
Pripadniki moje generacije se Darbarija Setha zlahka spominjamo kot vodilne osebe najvidnejše indijske poslovne skupine, tesno povezane z rastjo naših nacionalnih industrijskih zmogljivosti. Velik del tega je zajetega v temu primerno naslovljeni knjigi “Sol zemlje”. Težko je v nekaj besedah povzeti tako izjemno produktivno kariero, ki je trajala več kot pol stoletja. Če naslovimo njegove dosežke v družbi Tata Chemicals, smo se iz njih naučili marsikaj, kar je pomembno še dandanes. Dabari Seth je desetletja nadzoroval ustanovitev sektorja, ki je neposredno vplival na potrebe podeželskega gospodarstva in potrebe splošnega potrošnika. Pri tem se je dobro zavedal širšega družbenega konteksta. Dejansko ga je energetski in okoljski vidik tega interesa leta 1974 spodbudil k ustanovitvi inštituta TERI. Njegovo delo nas navdihuje še danes, ko ponovno pregledujemo preplet oblikovanja politike, podjetništva in družbenega dobrega v prizadevanju za oživitev gospodarstva.
Iz življenja Darbarija Setha in obdobja, v katerem je živel, pa se vendarle lahko naučimo še marsikaj drugega - morda še pomembnejšega. Med prvimi izzivi, s katerimi se je Seth uspešno spoprijel, je bila suša leta 1962, zaradi katere so okrožje Mithapur, kjer se je Tata Chemicals nahajal, skoraj zaprli. S svojimi inovativnimi tehnikami varčevanja in nadomeščanja vode si je Seth ustvaril ugled, ki se je sčasoma samo še utrjeval. Desetletje in pol pozneje je bil tam ustanovljen Tata Salt, ki je nastal predvsem iz naravovarstvenih aspektov, industrijske učinkovitosti in preventivne zdravstvene kampanje. Darbariju Sethu se po obsegu in ugledu upravičeno pripisuje zasluge za vodenje znanstveno usmerjenega indijskega proizvodnega podjetja. Njegovo življenje je veliko več kot to, zavezano je skupnosti, državotvornosti, je pa tudi globalno naravnano. Vse to je Seth dosegal s prilagajanjem podjetništva in inovacij okolju in družbenim dobrinam.
Medsebojno prepletanje lokalnega, nacionalnega in globalnega ostaja v središču številnih izzivov javne politike. Pravzaprav je doseganje ustreznega ravnotežja velika razprava našega časa. Začnimo s pomenom lokalnega. Ne glede na to, ali gre za problem ali vir, situacijo ali kulturo, resničnost je večinoma lokalne narave. Ali pa bi takšna morala biti. Zmožnost prizemljevanja je več kot le fizična, tukaj gre predvsem za mentaliteto. Lahko izhaja iz instinkta, se razvije z izobraževanjem in se na koncu utrdi z izkušnjo. V praksi se ne kaže le pri poslovanju ali v uporabi tehnologije, ampak presega materialno. Prepuščanje lokalnemu nakazuje tudi identiteto in kulturo. To poudarjam v trenutku, ko po svetu potekajo resni pogovori glede globalizacije. Vsaka objektivna ocena tega pojava bi izpostavila, da se v svetu koncept “ena velikost ustreza vsem” ne more obnesti. Ne glede na to, ali gre za prizanesljive recepte, izdane na daljavo ali za množično proizvodnjo, ki prevzamejo lokalno ustvarjalnost, v vsakem primeru zanemarjajo prav to raznolikost, ki nas vse definira. Danes opažamo čedalje večje prepoznavanje vrednosti in pomena vsega lokalnega, pa naj bo to v ročnih delih in obrti, v umetnosti in kulinariki ali v malih delih in trgovini. Glasno zagovarjanje lokalnega je v resnici sporočilo, ki odmeva veliko širše, kot si večina predstavlja. In le resnično lokalno razmišljanje bo delovalo v smeri, da bodo koristi upravljanja in razvoja lahko dosegle slehernega človeka.
Medtem ko je lokalno temeljna resničnost, narod ostaja gradnik sodobnega sveta. Posebnost Indije kot ene izmed civilizacijskih družb je v tem, da obstaja že zelo dolgo. Čeprav so jo postavljali na preizkušnjo imperiji, ideologije in vere, se je izkazala za izjemno trpežen pojem. Danes obstaja kot naša prevladujoča identiteta in v skladu s tem ocenjujemo tudi svoje kolektivne možnosti. Z namenom, da bi te izboljšali, se vedno bolj osredotočamo na našo sposobnost izboljševanja indeksov človeškega razvoja in krepitve celovite nacionalne moči. Očitna pot je učinkovito doseganje agende, določene v ciljih trajnostnega razvoja. In nacionalne kampanje, ki smo jih začeli pred kratkim - ne glede na to, ali gre za Džan Dhan Jodžano ali Misijo Džal džeevan, Ajušman barat ali Beti padao, Beti bačao, Misijo svač barat ali Skill India, Digital India ali Start Up India, vse so namenjene prav temu.
Krepitev naših spretnosti in ustvarjanje boljšega okolja sta osnova za večje nacionalne zmogljivosti. In ravno to je cilj kampanje Atmanirbar barat. Moramo postati bolj samoproduktivni in samozadostni, pri tem pa se opirati na večje nacionalno zaupanje in močnejšo zavezanost družbi. Tako kot preostale dele sveta, je pandemija močno preizkusila tudi Indijo, vendar obstaja zaupanje v našo sposobnost, da izziv spremenimo v priložnost. Veliko tega temelji na politiki, ki daje prednost ustvarjanju delovnih mest, inovacijam in digitalizaciji. Kot je predsednik vlade poudaril 15. avgusta, si ne prizadevamo le za uspeh programa spodbude k proizvodnji v Indiji (Make in India), temveč tudi za proizvodnjo za svet. Če bo Indija dejansko kaj spremenila na svetovni ravni, bo to mogoče le s povečanjem naših zmogljivosti. Medtem ko mora naša notranja politika spodbujati hitro rast in večjo proizvodnjo, mora tudi naša zunanja politika zagotavljati enake konkurenčne pogoje za naše proizvajalce.
Pri približevanju svetu je očitno pomembno poudariti, da Indija v svojem pogledu ostaja globalna, še bolj pa zdaj, po pandemiji. To je bilo večkrat izkazano, ne glede na to, ali je šlo za našo zdravstveno pomoč 150 državam ali humanitarno pomoč družbam v stiski. Trenutni časi pa so priložnost za pregled narave in pogojev našega zunanjega sodelovanja. Gospodarsko nam dogovori, ki temeljijo na predlogi drugih, seveda niso bili v prid.
Razmišljanje o izzivih, s katerimi se soočamo na podlagi lastnih interesov, je torej še zlasti bistvo Atmanirbharte. Vira prihodkov in inovacij ne smemo žrtvovati na oltarju politične mode in komercialnih ugodnosti. Verjemite mi, naša država ima dovolj asov v rokavu, ki jih lahko uporabi ob dobršni meri samozavesti.
Čeprav se bo vse to neizogibno razpletlo, je tudi čas, da ponovno preučimo sam koncept globalizacije. Dovolili smo, da ga opredelijo interesi nekaterih, ki ta proces vidijo predvsem v finančnem, trgovinskem in potovalnem smislu. Resnična globalizacija ne more biti samo skupek transakcij na teh področjih, ampak rezultat sodelovanja in nedeljivosti. Resnični izzivi so več pojavov, kot so terorizem, pandemije in podnebne spremembe. To so vprašanja, ki bodo resnično preizkusila resnost multilateralizma.
Na žalost obstajajo nekateri, ki se prepričujejo, da lahko izkoristijo ugodnosti, obenem pa tveganja, grožnje in izzive prepustijo drugim. To temelji na lažnem zaupanju, da je mogoče takšne težave lokalizirati v nekaterih regijah planeta, drugih pa se takšne okužbe ne dotaknejo. Kot smo videli, to ni mogoče. Če je bil za poudarek dobe terorja potreben grozljiv napad z uporabo potniškega letala kot orožja za množično uničevanje, je podobno smrtonosen virus sprožil pandemijo, ki je svet spravilo na kolena.
Zgodovinarji prihodnosti bodo to označili kot prelomne trenutke, ki so prekinili začrtano pot človeške družbe. Hkrati obstaja še ena podobnost: terorizem se ni začel 11. septembra in niti Covid-19 ni edina pandemija. Že dolgo vemo, da je terorizem rak, ki lahko prizadene vsakogar, tako kot pandemije lahko vplivajo na celotno človeštvo. Pa vendarle so se v obeh primerih globalno usmerjeni odzivi na izziv pojavili šele, ko je prišlo do zadostnih motenj, ki jih je povzročil "spektakularni" dogodek.
19 let po tragediji »11. septembra« in 12 let po indijski »26. novembra« imamo vzpostavljene številne mehanizme za boj proti terorizmu. Sem spadajo projektna skupina za finančne ukrepe, različni odbori za sankcije OZN in izvršni direktorat za boj proti terorizmu. A še vedno nam manjka celovita konvencija o mednarodnem terorizmu, saj se članstvo v OZN še vedno bori z nekaterimi temeljnimi načeli. Ves čas so države, ki so proizvodnjo teroristov spremenile v primarno izvozno postavko, poskušale z vljudnostnim zanikanjem sebe označiti za žrtve terorizma.
A kot smo videli prejšnji teden, lahko trajni pritisk prek mednarodnih mehanizmov za preprečevanje pretoka sredstev za teroristične skupine in njihove frontne agencije deluje. Sčasoma je prisililo državo, sokrivko pri pomoči, spodbujanju, usposabljanju in usmerjanju terorističnih skupin in povezanih kriminalnih združenj, da nejevoljno prizna prisotnost iskanih teroristov in voditeljev organiziranega kriminala na svojem ozemlju. Boj proti terorizmu in proti sovpletenim, ki ga podpirajo, je v teku. Mednarodni sistem mora ustvariti potrebne mehanizme za zaustavitev struktur, ki podpirajo in omogočajo terorizem, bodisi v južni Aziji bodisi drugod po svetu.
Podobno se soočamo s strukturnim izzivom, da bi izboljšali mednarodno arhitekturo, ki služi vsemu človeštvu v boju proti pandemijam. Predhodnike trenutne krize smo v preteklosti že videli. Večino prejšnjega stoletja se je človeštva v veliki meri držala sreča: ali so bila mesta takšnih izbruhov oddaljena, ali pa so naši nadzorni sistemi pravočasno odpravili krizo. Tokrat pa mednarodni opozorilni sistemi, protokoli poročanja in odzivni mehanizmi niso mogli preprečiti širjenja prek štartne pozicije.
Ti primeri so poudarili potrebo po bolj razsvetljenem, odzivnejšem multilateralnem sistemu in po novem, vključujočem in netransakcijskem pristopu k multilateralizmu; skratka, po reformiranem multilateralizmu. Reforma mednarodnih organizacij ni zgolj zaželena, temveč nujna. Posodobiti moramo mednarodni sistem, korak za korakom, da bo ustrezal svojemu namenu, tako da bo vsak subjekt ustrezal obdobju, v katerem živimo, in ne času, ko je bil ustvarjen. To zahteva ponovno preučitev članstva in struktur nadzora, preusmeritev operativnih načel in pravil ter ponovno izgradnjo kanalov financiranja ključnih stebrov multilateralizma.
Ko pogledamo svetovni pristop k podnebnim spremembam, se je zgodba od devetdesetih let bistveno razvila. Predsednik vlade Modi je na konferenci COP-21 v Parizu leta 2015 poudaril večjo zavezanost Indije v zvezi s tem. Nato je Indija pokazala svojo voljo s predvidenimi nacionalno določenimi prispevki (INDC) in postala vodilna v prehajanju na zeleno energijo. Zastavili smo si ambiciozen cilj, da v kratkoročnem obdobju do leta 2030 dosežemo 40-odstotno stopnjo odvisnosti od nefosilnih goriv; do leta 2022 bomo dosegli 175 giga vatov (GW) moči v obnovljivih virih energije. To je cilj, ki smo ga že skoraj dosegli. Začeli smo tudi z izvajanjem svetovno najobsežnejšega programa, s katerim bomo omogočili dostopnost LED razsvetljave z distribucijo več kot 360 milijonov LED žarnic, ki bodo prihranile 47 milijard kilovatov na uro električne energije na leto in zmanjšale 38 milijonov ton CO2. Z namenom širjenja množičnega prevoza v večjih urbanih središčih se uvajajo rešitve za mestni prevoz: izpeljan bo ambiciozen program z vpeljavo električnih vozil in dvigom meje glede emisijskih norm vozil. Gozdna pokritost Indije se še naprej povečuje in danes znaša 24,3%, poleg tega smo zavezani, da bomo do leta 2030 obnovili 26 milijonov hektarjev degradiranih zemljišč.
Poleg tega za zrak in zemljo izvajamo enako ambiciozen načrt za izboljšanje dostopa do čiste vode, ki naj bi do leta 2024 vsakemu podeželskemu gospodinjstvu zagotovil vodovodno oskrbo, izboljšala naj bi se učinkovitost rabe vode in povečalo ohranjanje vode, da se pove tudi razpoložljivost vode na prebivalca.
Ti primeri lokalnih ukrepov bodo zagotovo globalno pomembni. Če lahko država z več kot milijardo ljudi doseže rast in razvoj s trajnostnimi sredstvi, nam bo skupaj pomagala ustvarjati ugodne rezultate v vključujočem, netransakcijskem globalnem procesu. Na drugi ravni, če lahko Indija ustvari stroškovno učinkovite in ustrezne tehnološke rešitve, je le-te mogoče hitro uporabiti, tako glede na obseg kot po cenovni ugodnosti, tudi v drugih državah, ki se soočajo s podobnimi izzivi.
V tem duhu lokalnega delovanja za globalne rezultate sta Indija in Francija skupaj ustvarili Mednarodno solarno zvezo (ISA), ki je postala pogodbena organizacija, odprta za vse članice OZN. Do danes je okvirni sporazum ISA ratificiralo približno 67 držav. S pomočjo ISA in prek naših dvostranskih razvojnih partnerstev si Indija prizadeva za povečanje zmogljivosti v naši soseščini, v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, za uvajanje zelenih tehnologij v podporo razvoju.
Podoben pristop podpira pobudo našega predsednika vlade, ki je bila vložena na zadnjem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov (UNGA) za oblikovanje koalicije za infrastrukturo, odporno na nesreče. Tudi tu skušamo oblikovati pristop sodelovanja za izgradnjo odpornosti infrastrukture – v prometu, komunikacijah, na stavbah – po vsem svetu, zlasti na območjih, dovzetnih za naravne nesreče. Cilj je poiskati najboljše rešitve za cenovni razred, ki jih je mogoče hitro uporabiti, prilagoditi in narediti cenovno dostopne, s tem pa se bo znatno ublažilo posledice in stroške obvladovanja naravnih in drugih nesreč.
Naj poudarim, da ti primeri kažejo, da zavezanost za pravičnejši in bolj vključujoč multilateralni cilj ne sme ovirati pragmatičnega delovanja. Naše pobude v zapletenem in pogosto izpodbijanem diskurzu o podnebnih spremembah služijo kot nasprotje nepripravljenosti za bolj praktične in manj ideološke ukrepe v boju proti terorizmu. Večja praktičnost in neselektivnost bi zagotovo okrepila multilateralizem, še posebej, ko vstopamo v večpolaren svet. Indija si je s praktičnim sodelovanjem prizadevala dati prednost in doseči konkretne rezultate na različnih področjih. To je razvidno tako pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja kot pri prizadevanjih za razvoj diagnostičnih, terapevtskih in cepivnih rešitev.
Zaradi izzivov, ki jih sedanja pandemija prinaša, smo bili preusmerjeni tudi v mednarodni sistem, ki je soobstajal od naše osamosvojitve. V tem smislu je edinstven trenutek za resen razmislek o stanju v svetovnem redu, na katerega smo se navadili. Indija bo leta 2021 vstopila v Varnostni svet Združenih Narodov (UNSC) kot izvoljena članica in se skoraj istočasno pridružila trojki G20. Boljše priložnosti za sodelovanje z vsemi, ki se zavedajo prednosti multilateralizma in so pripravljeni več prispevati k njegovi reformi, ne bi moglo biti.
Indija, ki tehta med ravnotežjem ponovne vzpostavitve gospodarstva in globalne zavzetosti, bi se lahko spomnila besed Mahatme Gandhija: človeštvo je tako odvisno samo od sebe kot soodvisno. Hvala za vašo pozornost.
Izjava o omejitvi odgovornosti: To je vnaprej pripravljeno besedilo govora in ga je treba preveriti glede natančnosti pri samem nastopu.
